planinski muzej
Poletni čas od 1. 6. – 15. 9.
(vsak dan)
9.00 -19.00

Zimski čas 15. 9. - 31. 5.
(vsak dan)
9.00 - 17.00

Zaprto:1. 11., 30.12. in 31. 12.

Izven urnika odprto za najavljene skupine.
muzej planinstva
Bi bili radi obveščeni o novicah na naši sceni? Naročite se … »


Slovenski planinski muzej

Triglavska cesta 49
4281 Mojstrana
T: +386 (0)8 380 67 30
info@planinskimuzej.si

muzej planinstva

Nagrajeni prispevki - literarno-umetniški natečaj 2015 - Moje največje veselje je na gorah




Vabljeni k prebiranju nagrajenih prispevkov literarno-umetniškega natečaja 2015 - Moje največje veselje je na gorah. Nagrajene kratke filme in grafite si lahko ogledate na Facebook strani Slovenskega planinskega muzeja.

Zgodba z intervjujem:

Prispevki:

OBRAZI TRIGLAVA

Bila sem stara šest let, ko me je pot s starši prvič vodila na Triglav. Po kosilu smo se odpravili preko Avstrije v Tržič in nadaljevali preko Bleda v Bohinjsko dolino. Popoldan smo prispeli v Staro Fužino in okoli pete ure nadaljevali pot  po stari makadamski cesti v dolino Voje. Vodila nas je lepo uhojena steza preko planinskih pašnikov s čudovitim pogledom na cvetočo rastlinje in osamele macesne vse do Vodnikovega doma. Od daleč sem skozi veje v sijaju zvezd opazila luči planinske koče. Kot prerojena, a rahlo utrujena sem stekla do našega prvega prenočišča.
V ranem sončnem jutru smo med stenami in travnimi prehodi nadaljevali pot proti koči na Planiki. Ob poti me je oče opozoril na nežen roza cvet triglavske rože, ki se je v objemu sonca takrat zdel najlepši. Prispeli smo na Planiko, kjer smo malicali, a sem kljub temu našla čas za krmljenje ovac. Preko sklanih plošč in melišč smo prispeli pod steno triglavske škrbine. Tam me je oče opremil s plezalnim pasom in vrvjo, na glavo pa mi je poveznil čelado. S plezanjem sem začela prva in kot izkušena plezalka v zelo kratkem času prispela na škrbino. V pišu vetra smo po grebenu izpostavljene poti prispeli do Aljaževega stolpa na vrhu Triglava. Kar hitro sem si poiskala zavetje in se skrila v mogočni stolp. Močan veter nam ni omogočal dolgega postanka na vrhu, zato smo posneli nekaj fotografij in se s čudovitimi pogledi na okoliške gore odpravili proti Tržaški koči na Doliču. Po kosilu in daljšem počitku smo polni energije in z dokaj hitrim tempom stopali po melišču in skalnih poteh do vrha Hribaric. Med vrtačami s pogledom na kozoroge v daljavi smo prispeli na rob Kanjavca. Ob vznožju smo zagledali prelepo jezero, v ozadju pa kočo na Prehodavcih. Po popoldanski malici smo se odpravili po Dolini sedmerih jezer. Ob mirnem večeru sem opazovala svizca in poslušala njegovo oglašanje ter prestregla vsako izmed njegovih luknjic. Nižje ob največjem jezeru sem opazila srno, ki je plašno zbežala med rušje. Z močno srčno željo sem hotela za njo, ampak dan se je pregibal k večeru in morali smo nadaljevati pot do Koče na sedmerih jezerih oz. našega drugega prenočišča.

 
Zelo utrujena sem hitro zaspala in se prebudila v prelep jasen dan. Mimo dvojnega jezera smo tisti dan odšli po urejeni, dokaj široki  poti, ki se je vila med rušjem in nas vodila preko Štapc do Planine na jezeru. Po kratkem počitku smo pot nadaljevali do koče na Vogarju in nato do avta, ki nas je čakal v Stari Fužini. Polni prelepih vtisov smo se po tridnevnem izletu odpeljali domov. Tisti dan mi je Triglav sicer pokazal silno vihrav obraz, a sem bila kljub temu zadovoljna sama s sabo, saj sem prvič sama prehodila najvišjo goro v Sloveniji in tako postala res prava Slovenka.
Drugič me je pot popeljala kot devetletno dekle, po isti poti na vrh Triglava. Tistikrat sem bila v spremstvu celotne družine. Triglav pa se je nosil v karseda najlepši luči. Pod vrhom je bilo sicer malce megleno, ampak ko smo pot premagali, je bil prečudovit razgled pod nami. Bilo je, kot bi bili nad oblaki. Okoli naših senc v megli se je pokazala mavrica - kot svetniški sij. Imel jo je vsak izmed nas in zdelo se je res lepo. Vrhovi okoliških gora so bili kot otočki, ki gledajo iz morja. Čisto počasi smo stopali naprej proti Aljaževemu stolpu in uživali vsak korak, v čudovitem vremenu, ki nam je bil naklonjeno. Sama pa sem se počutila kot lutka, ki sanja podnevi in plava nad oblaki.
Vem, da bom tja gor še zašla in da Triglav mi bo vsakič pokazal drugačen obraz in vsakič podaril nove lepe občutke in doživetja.

Urška Laznik, 9. a
OŠ Črna na Koroškem


--------------------------------------------------------------------------------------------------


OSVOJENA GORA TE NAPOLNI Z NEIZMERNO SREČO

Slovenci smo narod planincev. Takšen je tudi moj oče Janko Laznik. Gornik s srcem in dušo. Že zelo zgodaj me je vpeljal v svet gorskih pokrajin, skal in lepih razgledov. Ni pa le obiskovalec planin, je tudi aktiven planinec pri lokalnem planinskem društvu. Za šolsko glasilo Stezice sem mu zastavila nekaj vprašanj.


 


Kdaj in kako si začel zahajati v gore?

V gore oziroma na Uršljo goro so me leta 1972 v okviru športnega dne v poklicni šoli na Ravnah zvabili prijatelji. Še danes sem jim hvaležen za to dejanje.

Mene si peljal na vrh Triglava, ko sem bila stara šest let. Kdaj pa si ti prvič stopil na najvišji slovenski vrh?

Ker sem zelo pozno postal član PD, sem zato prvič stal na Triglavu šele 20. 8. 1976 po odsluženju vojaškega roka. Torej sem bil star 20 let.

In kolikokrat si bil še kasneje na vrhu Triglava?

Na vrhu Triglava sem kasneje stal vsaj tridesetkrat z zelo različnimi skupinami, naj pa sem se povzpel z različnih strani in preizkusil različne sestope.

Bi bilo smiselno na vrhu našega očaka zamenjati Aljažev stolp s čim drugim in ali bi ga pogrešal, če bi ga odstranili?

Aljažev stolp je zame simbol slovenskega planinstva, ob močnem dežju seveda brez grmenja pa v svoji majhnosti tudi prijetno zavetišče. Ne vem, s čim drugim bi ta simbol lahko nadomestili. Pogrešal bi ga, naj kar ostane na vrhu.

Na katerih visokih gorah si še stal?

Stal sem skoraj na vseh slovenskih gorah, ki merijo v višino nad 2.000 metrov. Štirikrat sem prehodil Slovenske transverzalo, šestkrat Koroško, opravil pa sem tudi mednarodno Pot prijateljstva. Slovenske gore so prelepe, a vseh v svojem življenju tako ne moreš obiskati. Od tujih gor bi omenil le Veliki Klek - Grossglockner in Poliški Špik - Montaž.

Kdaj si postal planinski vodnik in kakšno je to delo?

Planinski vodnik sem postal leta 1981. Delo vodnika je kar zahtevno, spremlja ga velika mera odgovornosti. Ravno zaradi teže odgovornosti se vodnik z leti rad razbremeni in naredi še kaj kaj zase, za svojo dušo. Spozna čudovite poti, ki jih kot vodnik s skupino nikoli ne more prehoditi.

Kaj vse si še delal v Planinskem društvu Črna?

Leta 1979 sem se s PD Ravne na Koroškem prepisal v PD Črna na Koroškem. Že v jeseni istega leta pa postal načelnik MO. Kot načelnik MO sem organiziral turne smuke s Smrekovca v Črno, vodil izlete, organiziral pogozdovanja za zbiranje denarja, skupaj s PD Mežica organiziral zimske tabore itd.

Kaj bi kot izkušen gornik svetoval mladim planincem?

Mladim planincem bi svetoval, naj sledijo svojemu srcu in postopoma obiskujejo gore, ki jim bodo kos s svojimi izkušnjami in jim bodo s pripravljenostjo zmogli osvojiti. Kajti osvojena gora te napolni z neizmerno srečo in željo po višjem cilju.

Katere so še tvoje velike želje glede vzponov v gore?

Moja največja želja je od nekdaj bila, stati na najlepši gori v Alpah, na Matterhornu. Potem pa, ko vidim, koliko čudovitih slovenskih gora pa še nisem videl, ta silna želja z leti počasi bledi …


Hvala za odgovore. Želim ti še veliko lepih planinskih vzponov, tudi vrh Matterhorna.

Urška Laznik, 9. A
OŠ Črna na Koroškem

 
--------------------------------------------------------------------------------------------------


 POSLEDNJI »ŠTANT«

Na uredništvo smo pred kakšnim mesecem dobili telefonski klic, da bi lahko intervjuvali alpinista Žiga, ki mu je Aljažev stolp rešil življenje. Ker je današnji časopis posvečen častitljivi 120-letnici Aljaževega stolpa, smo se odločili, da kratek intervju, ki pa se je prevesil v napeto zgodbo, objavimo tokrat.



Rekli ste, da ste navdušen plezalec. Kdo vas je navdušil nad plezanjem?

Navdušil me je moj stari oče, ko me je kot otroka peljal na Krn. Nato mi je pokazal nekaj osnov plezanja in takoj me je pritegnilo. Plezam torej že od otroštva. Med mladostjo je bilo plezanje samoumevno. Bilo nas je šest plezalnih navdušencev v našem kraju, ki smo zavzeto plezali.

Ali še zdaj radi obiščete Aljažev stolp?

Aljažev stolp nama je s soplezalcem rešil življenje in zaradi tega ima Aljažev stolp poseben prostor v mojem srcu. Ja, seveda, da ga še vedno rad obiščem. Rad pa imam tudi Triglav kot sam.

Vreme je v hribih nepredvidljivo. Vaša plezalna izkušnja pod Triglavom, bi se lahko končala tragično. Kaj se je dogajalo lanskega julija pod Triglavom?

Zebe nas lahko na več načinov.  Lahko se nam naježi koža, ko nas poleti ujame mrzel veter. Bolj nadležno je tisto, ko sredi noči ugotovimo, da nam je odeja padla na tla, a smo preleni, da bi se sklonili in jo pobrali. Najhujše pa je takrat, ko smo premočeni ter brez rezervne obleke, temperatura pa se iznenada spusti pod ničlo. Slednje se mi je že nekajkrat zgodilo. In zmeraj se spomnim na najhujši dan v mojem življenju.

Bil je svetel sončen dan v sredini julija. Napoved je bila dobra, in sicer so napovedovali prelep dan brez oblačka in glede na jutro se je napoved izkazala za pravilno. Z Miho sva prihajajočo plezarijo načrtovala že en teden, zato nisva odlašala ter sva se zgodaj zjutraj odpravila iz Kranja. V Vrata sva prišla že ob šestih in obetalo se je odlično plezanje.

Imela sva idealen načrt. Začeti sva hotela po Peternelovi smeri. IV-, najtežje, kar bi morala plezati tisti dan. Nato bi po znamenitih Zlatorogovih stezicah prišla do Nemške smeri. Od tod bi po kratki Nemški prišla do grebena velikega Triglava. Potem bi preko vrha šla do Kredarice, od tod pa po najkrajši poti do Vrat.

Praksa se sprva ni razlikovala od teorije. Po uri in pol hoje sva prispela do stene. Raztovorila sva nahrbtnike ter pripravila opremo. Plezalci običajno za daljše smeri pustimo večji nahrbtnik ob začetku stene, obvezno pijačo ter nekaj oblačil pa pospravimo v manjši in lažji nahrbtnik, s katerim plezamo. Tudi tokrat je bilo tako. In ker je bilo vreme zelo prijetno, sva vzela le vsak svojo rezervno majico, jakno in pulover, kar se je pozneje izkazalo za grozno napako. Kmalu sva bila obuta v plezalke ter pripeta na vrv. Ta raztežaj sem kot prvi plezal jaz. Bilo je fenomenalno. Daleč na okoli ni bilo nikogar drugega. Bil sem prvi, ki se je tisti ponedeljek dotaknil stene našega mogočnega slovenskega velikana.

Stik s steno sem dobil takoj. Bila je ravno prav topla za plezanje. Sonce je dodobra posijalo v dolino Vrat, ko sem jaz že plezal po znameniti steni. Bilo je popolno. Vsi oprimki so bili na dosegu roke, stena je bila čisto suha, in kljub temu da sem na hrbtu imel vrečko z magnezijem, ga prvi raztežaj sploh nisem uporabljal.
 
Iz arhiva intervjuvanca


S hitrim tempom sva kmalu preplezala Peternelovo smer. »Izbrala sva dober dan!« sva si rekla, medtem ko sva gledala prelepo pokrajino in se čudila nad majhnim številom pohodnikov v dolini. Pot po Zlatorogovih stezicah je bila kot vedno preprosta. To je tisti čudoviti triglavski oddih v sredini stene, ko z malo sreče v objektiv fotoaparata lahko ujameš gamsjo družino. Julius Kugy, po poklicu sicer botanik, je to smer preplezal že v devetnajstem stoletju in tisti dan sva videla, zakaj so ga te police tako privlačile.

 
 
Iz arhiva intervjuvanca


Kmalu sva prišla do križišča z Nemško smerjo. Nemško smer sem plezal prvič, zato je bila zame prav poseben izziv. Prvi raztežaj sem plezal kot prvi. Smer mi ni bila nič posebnega, raje imam Peternelovo. Tukaj pa je bila skala kar preveč mrzla. Smer se mi je zdela bolj temačna kot druge. Možno, da je bilo to zaradi tega, ker so oblaki zakrili sonce. Na hitro se je ohladilo. Ob varovanju Miha sem kar nekajkrat pihnil v roke. »Je pa frišno,« sem rekel Mihu, ko je priplezal do mene. Ker sem se bal, da me bo zeblo, sem si oblekel pulover. »Se vidiva!« sem še rekel Mihu, preden se je ta pognal naprej.

Nemška smer je ena od tistih smeri, ki niso speljane čisto naravnost in zaradi tega se lahko zgodi, da soplezalca med plezanjem ne vidiš več. Ta raztežaj je bil zagotovo eden takih. Višje ko je bil Miha, manj se ga je videlo. In manj kot se ga je videlo, bolj mrzlo je postajalo. Ozračje pa je bilo vse bolj vlažno in temačno.

Iznenada se je cel Triglav pogreznil v meglo. Sploh nisem dojel, kaj se dogaja. V trenutku se je vse izgubilo. Nisem slišal niti ene Mihove besedice. Niti zvončkljanja vponk ob steno. Megla je bila tako gosta, da je utišala vse šume. Vidljivost se je slabšala. Miha pa je še kar plezal naprej. Živčno sem gledal vrv, ki mi je polzela skozi reverso. Oznaka za polovico vrvi mi je spolzela skozi roko. »Še pol štrika!« sem zavpil v steno ter upal, da me je Miha slišal. »Joj, kaj bo, ko bo Miha naredil varovališče? Megla je pregosta – njegov glas se lahko porazgubi v njej!« sem si grizel nohte. Miha se še kar ni ustavil, vrvi pa je začelo zmanjkovati. Deset metrov. Pet metrov. Meter. Če je bil kdaj v mojem življenju razlog za paniko, je bil to ta trenutek. Toda stal sem na majhni polici, nad tlemi pa me je ločil 700 metrov dolg prepad. Preprosto ni bilo prostora za paniko. Miha je potreboval vrv. Torej mu jo bom dal. Prekršil sem vse alpinistična pravila, podrl varovališče. O tem, da bi Miha padel, raje nisem razmišljal. Nato sem začel plezati do prvega prostega svedrovca. Izza pasu sem vzel komplet  ter se z njim pripel v steno. Tako. Vrv se je končno ustavila.

Čakal sem. Nenadoma sem zaslišal nek klic. Napel sem ušesa. Ja. To je bil Mihov glas. Vedel sem, da ne bom ugotovil, kaj govori. Toda sklepal sem, da je naredil varovališče in da se lahko odpravim naprej. Izpel sem se iz stene ter spravil reverso. Začel sem s plezanjem.

Plezati je bilo skoraj nemogoče. Megla je bila tako gosta, da se je komaj videlo bližnje oprimke. Poleg tega pa je začel padati dež. Tako sem plezal po mokri steni, zeblo pa me je kot premočenega cucka. Plezal sem naprej ter nekako prišel do Mihe, ki pa je ravnokar začel delati varovališče. Torej sem jaz začel plezati, še preden se je Miha pripel na steno. Ko sem ugotovil, da sem ga pustil nevarovanega, me je stisnilo pri srcu.

Pridiga ni bila potrebna. Oba sva vedela, da sem naju s tem, ko sem se odpravil prezgodaj, izpostavil smrtni nevarnosti. Toda, kar je, pač je. Oba sva bila čisto premočena. Oblekla sva svoji jakni, ki pa nama nista kaj preveč pomagali. Zdaj sem kot prvi plezal jaz. Orientacijo sem izgubil. Nisem vedel, ali plezam po kratki Nemški ali sem dokončno izgubljen. Na glas sem molil, da bom srečno prišel do cilja.
Temperatura se je začela še bolj spuščati. Bil sem ves premočen ter izčrpan. Zanohtalo se mi je. Prsti so me neznansko boleli. Ne vem, kako mi je sploh uspelo preplezati steno. Bil sem čisto brez moči. V mrazu sem si prigovarjal »Samo še ta oprimek. Samo še nekaj metrov je do konca,« toda v resnici sem dvomil, da se bom iz tega rešil živ.

Tako sem prišel do neke majhne poličke. Vedel sem, da sem totalno zašel iz kratke Nemške. Zato sem na tej polički začel delati varovališče. štant – kot rečemo temu – sem naredil kar na nekakšno trdno skalno oko, ki sem ga s svojimi bledimi prsti zatipal v bližini. Prstov nisem več čutil. Bil sem ves moker in kar tresel sem se od mraza. Najhujše pa je bilo, ker je pihal mrzel veter. Tresel sem se in trde kaplje sodre so padale po meni. Videl sem, da se je vrv na štantu začela premikati. Miha se je odpravil naprej. V čakanju na njega sem se poskusil ogreti na razne načine, toda ni mi uspelo. Moji zaledeneli prsti so utrujeni čakali Miha, ki je čez kar nekaj težkih trenutkov končno prišel na štant.

Vedela sva, da ne moreva naprej. Megla je bila pregosta. Videl nisi niti svojih lastnih prstov. Zato je Miha začel iskati zavetje. Nekaj pedi od varovališče se je nahajala trdna, majhna ter okrogla kotanja, v katero sva se skrila, in čakala, da se megla poleže. In ker sem postajal bolj in bolj utrujen, sem kljub mrazu zaspal.

*

»Žiga. Zbudi se, Žiga!« me je stresel Miha. »Si že kdaj videl kotanjo, na kateri bi bil narisan zemljevid Julijskih Alp?« me je vprašal. »Zemljevid česa?« sem se zbudil ter videl smejočega Miha, ki kaže na neke obrise na steni kotanje. Pomel sem si oči.

Obrisi so zgledali bolj in bolj podobni nekakšnemu zemljevidu. In stene kotanje so me spominjale na železen valj. Vse to me je spominjalo na nekakšen bivak ali stolp. Pomolil sem glavo iz ''kotanje'' in ugotovil, čemu se Miha smeje. Vame je gledalo prelepo poletno sonce ter kakšnih deset turistov, ki so prišli na vrh naše največje gore. Stopil sem ven iz svojega zavetja ter ga pobližje pogledal.

Izkazalo se je, da je moja predraga kotanja znameniti Aljažev stolp, na katerega sem naredil svoj poslednji štant. Stopil sem ven iz stolpa ter razvezal vrv, ki sem jo pritrdil na skalno oko, imenovano strelovod Aljaževega stolpa. Nasmehnil sem se. Če ne bi bilo tega stolpa, bi zmrznil na vrhu Triglava. Aljažev stolp mi je rešil življenje.

G. Žiga, ostal sem brez besed. Zgodba me je pretresla. Hvala lepa, da ste svoje doživetje delili z nami.


Urh Primožič

 



Nazaj