Stalna razstava 2017-06-25T07:30:31+00:00

Muzejska planinska pot

Stalno razstavo smo zasnovali kot muzejsko pripoved, ki jo boste doživeli med lastnim vzponom na goro. Skozi enajst vsebinskih sklopov prehodite mejnike slovenske gorniške, alpinistične in gorskoreševalne zgodovine ter spoznajte vzgibe, ki ljudi že od nekdaj vlečejo v gore.

Zgodovina slovenskega planinstva, prežeta z domoljubjem, vas vodi od začetkov organiziranega planinstva do prvih alpinističnih vzponov ter aktualnih vrhunskih dosežkov naših plezalcev v domačih in tujih gorstvih. Na poti boste srečali prve gorske vodnike, nosače in nadelovalce poti ter gorske reševalce.

Da bo vaš korak varen tudi izven okrilja našega muzeja, vas spremljajo napotki za varno hojo v gore. Tako kot v hribih, lahko tudi na naši muzejski poti občudujete naravo, ohranjanju katere posvečamo posebno pozornost.

Muzejsko planinsko pot označujejo Knafelčeve markacije. Zberite vse žige na poti do vrha skozi različna doživetja, interaktivne naloge, preizkuse … in na cilju boste dobili nagrado. Muzejska planinska pot lahko postane zgodba za vsakega obiskovalca posebej, prav tako kot resničen vzpon na goro.

 

Gore me kličejo

Tri osrednje potisne sile vsakega gorništva so življenjska nuja, radovednost in hrepenenje.

Kakor otroka že mika se splaziti na bližnjo goro domačije, vleče tud umniga neizrekljiva moč gor na visoko; truden velicih domačih skerbi, sit, nejevoljin pretežkih butar, iše miru in pokoja, in ker ga spodej na svetu ne najde, beži gor na visoko goro v svojo sladko tolažbo. (Pridiga župnika Matije Vertovca, 1820)

Gorska narava je s svojim odmaknjenim in nedostopnim svetom že od nekdaj zbujala v človeku strah in spoštovanje hkrati. S svojo neokrnjeno lepoto je bila zavita v tančice mitov in pripovedi. Od nje je bilo odvisno preživetje preprostega človeka. Zato so se prvi obiskovalci v gore že pred tisočletji podajali iz gospodarskih nagibov zaradi trdih pogojev preživetja kot lovci, pastirji, planšarji, rudarji, oglarji in zeliščarji, pa tudi iz verskih kot romarji. V 18. stoletju so s pomočjo domačinov gore začeli načrtno odkrivati prvi raziskovalci – naravoslovci, večinoma botaniki.

Gospodarska nuja je sčasoma začela preraščati v občudovanje in odkrivanje lepot gora, tu se je izrazil nacionalno-domoljubni element, postale so prostor za številne športne užitke. Slovenske gore so skozi stoletja potrjevale svojo simboliko hrepenenja, vzpona, samodokazovanja in premagovanja najrazličnejših ovir. Že od nekdaj so privabljale tudi mnoge tujce, ki so njihov sloves ponesli v svet. Gore so danes prizorišče pristnega srečanja ljudi iz različnih koncev sveta, različnih prepričanj in različnih ciljev, ter prostor, kjer naj bi si roke podajala strpnost in medsebojno razumevanje.

Sem član planinske organizacije

Članstvo v planinski organizaciji je vrednota samo po sebi, prostovoljno delovanje pa  izraz spoštovanja in poguma.

Zaveden in navdušen planinec je g. Ivan Lampreht, veleposestnik na Kumenu. Ne le da je sam član Podravske podružnice, je dal vpisati za člana tudi svojo gospo soprogo in gospoda sina. Ponosno nosijo vsi trije tudi znak našega društva. Slava jim! (Planinski vestnik, 1906)

Članstvo v planinski organizaciji prinaša številne prednosti, ki članom omogočajo različne oblike gibanja v vseh letnih časih, strokovno vodene športne dejavnosti, spoznavanje in raziskovanje gorskega sveta, družabnost, doživljanje in pestro izražanje o gorskem svetu. Velikega pomena je strokovna gorniška vzgoja, kjer po pestrosti programov izstopa Mladinska komisija pri Planinski zvezi Slovenije. Planinska organizacija svoje člane usposablja za varno pot v gore.

Iskanje planinskih tovarišev in združevanje ima dolgo tradicijo. Že sredi 19. stoletja so na različnih koncih Evrope začeli ustanavljati prve planinske organizacije. Na Slovenskem se je organizirano planinsko delovanje sprva odvijalo v okviru tujih planinskih organizacij, predvsem Nemško-avstrijskega planinskega društva in Avstrijskega turističnega kluba. Prvo je bilo s svojo Kranjsko sekcijo nestrpno do Slovencev. Zaradi ostrega nacionalizma Nemcev in želje po ohranjanju slovenskega lica slovenskim goram se je kmalu iz domoljubja tudi med Slovenci pojavila potreba po ustanovitvi lastne planinske organizacije. Slednji so se že leta 1872 v Bohinju organizirali v gorskem društvu Triglavski prijatelji, ki velja za prvo slovensko planinsko društvo, vendar je njihova dejavnost zaradi nasprotovanja oblasti kmalu zamrla. Leta 1893 je bilo na pobudo članov društva Pipa ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD), ki nepretrgano deluje do danes kot Planinska zveza Slovenije. Njegova temeljna naloga je bila sprva obramba proti potujčevanju in širjenje slovenskega planinskega delovanja. Ustanavljale so se podružnice SPD, gradile koče, napravljale poti. V skupine so se povezovali tudi plezalci, njihov prvi cilj pa je bila sistematična gojitev alpinizma. To sta bila predvsem plezalni klub Dren in Turistovski klub Skala. Po drugi svetovni vojni so bile vse dejavnosti  SPD prenesene v »novo« organizacijo, Planinsko zvezo Slovenije. Vanjo so danes povezana planinska, alpinistična in druga društva, ki so se oblikovala iz nekdanjih podružnic ali  nastala na novo, ustanovili so jih tudi zamejski Slovenci ter izseljenci in zdomci v tujini.

Izbiram cilj in pot

Izberi pot, ki si ji dorasel!

Ob robu velikega Triglava, koder je hoja nevarna, je dal g. župnik Aljaž napeti 130 m močne železne pocinkane vrvi po 36 železnih kolih, kateri so s cementom zatrjeni v izvrtano trdo skalovje. Tako dela neumorno ta vzorni mož v čast naše domovine, zato tudi njemu slava! (Planinski vestnik, 1895)

Ob pripravi na pot v gore ter izbiri cilja in poti upoštevamo svoje znanje in izkušnje, telesno pripravljenost in vzdržljivost. Prve poti opravimo z izkušenimi planinci ali se pridružimo planinskemu društvu. Preden se lotimo zahtevnejših tur, opravimo nekaj lažjih izletov. Iz različnih vodnikov in zemljevidov zberemo informacije o poti ali o njej povprašamo nekoga,  ki je pot prehodil pred kratkim. Nekaj dni pred turo spremljamo vremensko napoved. Za vzpon izberemo svoji usposobljenosti primerno zahtevno pot, za sestop pa lahko. Gore obiskujemo po nadelanih in označenih planinskih poteh, ki so razširjene po vseh slovenskih pokrajinah, največ pa jih je na območju alpskega sveta. Za poti skrbijo nadelovalci, graditelji  in markacisti. Glede na tehnično zahtevnost razlikujemo lahke poti, kjer si pri hoji ni treba pomagati z rokami, zahtevne poti, kjer si moramo na težjih mestih pomagati z rokami, ter zelo zahtevne poti, kjer je raba rok nujno potrebna. Zahtevne in zelo zahtevne poti so  zavarovane s klini, z žičnimi vrvmi in s stopi. Vse poti so označene z rdečimi usmerjevalnimi tablami z belim napisom in Knafelčevo markacijo – rdeč kolobar z belo piko v sredini. Med potmi izstopajo vezne poti, transverzale, ki povezujejo več različnih točk.  Najstarejše planinske poti so utrli domačini zaradi paše, lova, oglarjenja in rudarjenja, načrtno označevanje in zavarovanje poti pa se je začelo šele, ko so gore začeli odkrivati raziskovalci. Prve markacije so bili kamniti možici, stožci, sestavljeni iz kamenja. Do konca prve svetovne vojne so bile naše poti označene z ravnimi progami v rdeči, zeleni, rumeni in modri barvi, odtlej pa na poteh sledimo Knafelčevi markaciji.

Pripravljam se na pot

Dobra priprava zagotavlja vsaj polovico uspešnega izleta!

Oprava je tako važna stvar, da mora vsak hribolazec prav posebno na njo gledati, sicer bi se mu lahko to ali ono podjetje ponesrečilo in bi še celo svoje ali svojih tovarišev življenje spravil v nevarnost.  (Planinski vestnik, 1895)

Pred odhodom na turo skrbno izberemo opremo, ki jo prilagodimo tehnični zahtevnosti ter oddaljenosti izbranega cilja in poti, vremenskim razmeram, trajanju ture in dejstvu, ali gremo na pot sami ali v skupini. Zelo pomembni so čez gležnje segajoči planinski čevlji z rebrastim podplatom − gojzarji in dovolj velik nahrbtnik. V njem naj bodo poleg malice, pijače in osebnih dokumentov še rokavice, kapa, vetrovka, zaščitna krema, sončna očala, rezervna oblačila, kompas, ustrezen planinski zemljevid, zavitek prve pomoči z aluminijasto zaščitno folijo, piščalka, bivak vreča, vžigalice, sveča in baterijska svetilka. Če se lotimo zelo težavne ture, ki zahteva plezanje, bomo potrebovali tudi čelado, plezalni pas ter samovarovalni komplet. Zaradi boljše opaznosti naj bodo vrhnja oblačila in nahrbtnik živih barv. Oblečemo se v plasteh.

Za gorniško opremo je značilen izredno hiter tehnični in tehnološki razvoj. Zlasti v zadnjih desetletjih na trg prihajajo vedno novi izpopolnjeni materiali in oprema.

Prvi obiskovalci gora na svojih izletih, turah ali vodenjih niso uporabljali posebne opreme. Zlasti pri gorskih vodnikih je bilo veliko takšne opreme, ki so jo sicer uporabljali pri kmečkih opravilih, npr. dereze, in so jo izdelali sami ali pa domači obrtniki (vrvi, čevlji, krplje, okovane palice). Pred »izumom« nahrbtnika so stvari nosili v različnih vrečah, torbah ali malhah. Obleka je bila podobna kot v dolini, ženske so v gore hodile v krilih, pri moških so se uveljavile hlače do pod kolen – pumparice. Dokler niso poznali cepinov, so uporabljali  sekire, kladiva in gorske palice. Že v prvi številki Planinskega vestnika iz leta 1895 pa so objavljeni napotki, kakšna naj bo »obleka in oprava turistova«.

V gore grem z vodnikom

Najpomembnejši cilj vodnikov v gorah je skrb za varnost vodenega, zase in za gorsko naravo.

V gore je treba hoditi z domačini in vodniki, ki si se jim zaupal, jih poslušati in se ne pametnejšega kazati, zakaj vse tvoje znanje se večidel izkaže za neumnost. (Baltazar Hacquet, 1796)

Kadar se odločamo za težje, nepoznane ture, zimske in turnosmučarske vzpone na vrhove ali pa si želimo bolj doživeto in predvsem varno pot v gore, je najpametnejša odločitev za spremstvo ustrezno usposobljenega in izkušenega vodnika. Njegova naloga je, da strokovno in na prijeten način vodi posameznike ali skupine v gore in jih varno pripelje nazaj v dolino. Svetuje tudi glede izbire primerne gorske opreme. Gorski vodnik je najvišji možni strokovni gorniški naziv v Sloveniji. Vodnik PZS pa označuje prostovoljnega, strokovno usposobljenega vodnika, ki deluje v okviru planinskega društva. Skrbi za temeljno izobraževanje članov društva, jih vodi v gore in svetuje pri nabavi primerne opreme.

Gorsko vodništvo ima pri nas dolgo tradicijo. Prvi gorski vodniki so bili domačini, ki so spremljali raziskovalce na poteh, ki so jih pred tem prehodili sami iz gospodarskih potreb. Pomembno vlogo so imeli tudi kasneje, ko so v gore začeli zahajati prvi turisti, saj so v 19. stoletju le redki posamezniki gore obiskovali brez vodnikov. Ker so se oblasti in planinske organizacije čutile odgovorne za varnost turistov v gorah, so začele organizirati vodniške tečaje in podeljevati uradna dovoljenja za opravljanje vodniške službe. Vodniki so pogosto opravljali tudi delo nosača ter po potrebi gorskega reševalca. Pri svojem delu so uporabljali preprosto opremo, ki so jo izdelali sami ali pa je bila že prej v uporabi pri kmečkih opravilih. Plačani so bili po vodniški tarifi, ki so jo določile oblasti, vodništvo pa je bilo dodaten vir zaslužka. Poleg poklicnega vodništva se že pred drugo svetovno vojno pojavijo prve oblike prostovoljnega vodništva. V gore so vodili duhovniki, učitelji in skavtska organizacija.

Hodim po gorskem svetu in ga spoznavam

V gorah smo gostje čudovite, a občutljive narave, ki naj po našem obisku taka tudi ostane.

Radi ruvanja planik je bil kaznovan, menda na Kranjskem prvi, Janez Rekar po domače »Roža in Jaga« iz Mojstrane. Okrajno glavarstvo radovljiško ga je obsodilo na 6 ur zapora. (Planinski  vestnik, 1899)

Naravne danosti našega gorskega sveta so posledica dvigovanja gorske verige Alp ob trku Afriške in Evrazijske tektonske plošče. Dvigovanje poteka že več kot 100 milijonov let. Usedline, ki pri nas prevladujejo, so začele nastajati že pred več kot 300 milijoni let južneje od Zemljinega ekvatorja. S premikanjem afriške celinske tektonske plošče so bile potisnjene daleč proti severu do današnje lege. Relief je posledica selektivne erozije raznolike kamninske sestave in tektonske zgradbe Alp. Odporne kamnine gradijo mogočne vrhove in stene. Ob manj odpornih kamninah so nastale globoke ledeniške in rečne doline in soteske ter uravnave s pašniki in gozdovi. Visoki platoji iz apnenca so v milijonih let globoko zakraseli in nastali so visokogorski kraški podi s sistemi kraških jam in z globokimi brezni. V gorah se v studencih, potokih in slapovih začenjajo vodne poti, ki hkrati pomenijo izjemen potencial virov pitne vode.

Vreme v gorah je bistveno bolj spremenljivo kot v dolinah, padavine so pogostejše in intenzivnejše, vetrovi so močnejši, temperature nižje. V visokih gorah pogosto sneži tudi poleti.

Vsaka pot na goro se začne na pisanem travniku in še večkrat v gozdu, ki je najbolj razširjen in naravno ohranjen ekosistem našega gorskega sveta. Zaradi razgibanosti površja in lege na klimatsko zelo zanimivem območju, kjer se hladna in surova celinska (alpska) klima sreča z blago in toplejšo sredozemsko, so naše gore pravi botanični eldorado.

Gore so vse bolj obiskane. Poleg velikih globalnih sprememb in onesnaženja tudi množičnost obiska povzroča zaskrbljujoče okoljske probleme. Urbanizacija in razvoj infrastrukture, problemi prometa, hrupa, onesnaženja voda in odpadkov so tisti, pri katerih tudi planinci lahko kaj storimo. Zato je treba vse obiskovalce gora seznanjati z okoljevarstvenimi načeli in podpreti ukrepe varstva narave. Mednje sodijo predvsem zavarovana območja – parki, ki v sebi nosijo poslanstvo varstva narave. Pomembno vlogo pri tem ima Triglavski narodni park, ki je eden od najstarejših parkov v Alpah in eden največjih naravnih zakladov Slovenije. Namenjen je tako varovanju narave in ohranjanju kulturne krajine kot tudi raziskovanju, izobraževanju in doživljanju narave.

V gorskem svetu vstopamo v najobčutljivejše območje naravnih ekosistemov, ki v svojih nedrjih nudi življenjski prostor mnogim rastlinam in živalim. Spoznati naravo, kulturno krajino in ljudi, ki žive pod gorami, je izjemno doživetje, ob katerem pa moramo upoštevati načela varstva narave.

Če se zgodi nesreča

Varni gorniki bomo postali s preudarnostjo, veliko učenja in gibanja po raznovrstnem terenu.

Neizkušenih turistov, kateri hodijo sami ali brez izvežbanega vodnika, se pri lahkih turah ponesreči več, nego pri nevarnih, težavnih turah, katere napravijo z izkušenim vodnikom. Kdor se ne čuti popolnoma čvrstega, ne lazi v gore. Kdor ima kakovo bolezen, npr. srčno napako, ne sme potovati na težavne vrhove. Ob slabem vremenu ne napravljaj tur, ravno tako ne smeš iti v snegu na visoke gore! (Planinski vestnik, 1895)

Gore so vedno bile in bodo ostale nevarne za obiskovalce, čeprav je množični obisk prinesel varljiv občutek varnosti. Pred odhodom v gore moramo razmišljati o lastni varnosti in o naši pripravljenosti za določeno turo. Cilj ture ni le osvojitev vrha, ampak tudi varna pot nazaj; veliko nesreč se zgodi ravno ob sestopu. Dolžnost vsakega obiskovalca gora je, da ob nesreči pomaga v okviru svojega znanja, izkušenj in možnosti, o potrebni pomoči pa tudi takoj obvesti center za obveščanje na telefonsko številko 112 ali pristojno postajo gorske reševalne službe. Večina nesreč nastane zaradi neustrezne priprave na turo, precenjevanja sposobnosti, pomanjkljive opreme, nepoznavanja poti ter nepoznavanja in podcenjevanja vremenskih razmer v gorah. Najpogostejše nevarnosti so zdrs, padec, padajoče kamenje, strela, plaz in podhladitev.

Nesreče v gorah so bile sprva redke. Če so se zgodile, so na pomoč prihiteli domačini, gorski vodniki ali sopotniki. S popularizacijo planinstva in uveljavljanjem alpinizma v 20. stoletju pa se je povečalo tudi število nesreč in s tem zahtevnost reševanja. Zato je bila leta 1912 v Kranjski Gori v okviru Slovenskega planinskega društva ustanovljena prva reševalna postaja. Od tam so se postaje razširile še v kraje, ki so bili kot planinsko izhodišče najbliže goram. Do danes je ta prva gorska reševalna postaja prerasla v mogočno organizacijo z razpredeno mrežo reševalnih postaj po vsej Sloveniji, z najsodobnejšo opremo in sodobnimi tehnikami reševanja ter s ciljem pomagati ljudem, ki so v gorah zašli v stisko.

Ustavil se bom v planinski koči

Veselo razpoloženje je zaželeno, vendar to ne pomeni veseljačenja, ki bi motilo ostale obiskovalce v planinski postojanki. (častni kodeks slovenskih planincev)

Kolike važnosti so planinske koče za turistiko, ve pač vsak hribolazec sam najbolje ceniti, zlasti tedaj, ako so mu ovirale pot razne nezgode, kakršne so megla, dež, nevihta itd. Ob lepem vremenu mu je v planinski koči prijeten odpočitek, in tudi krepila najde v njej, ako je oskrbljena z najpotrebnejšimi živili. (Planinski vestnik, 1895)

Planinska koča je namenjena počitku, prehranjevanju, planinskemu usposabljanju in zavetju v primeru nesreče ali slabega vremena. V njej lahko dobimo informacije o stanju poti in vremenski napovedi ter posredujemo obvestilo, če se zgodi nesreča. Tu se tudi vpišemo v vpisno knjigo, da nas ob morebitni nesreči lažje najdejo. V koči ne pričakujmo velikega udobja in razkošnega jedilnika, saj s tem lahko poskrbimo za zmanjševanje ekoloških problemov. Spoštujemo hišni red, ne povzročamo hrupa in smo obzirni do ostalih obiskovalcev.

Prve koče so bile na Slovenskem postavljene ob koncu 18. stoletja in so bile namenjene predvsem raziskovalcem. V drugi polovici 19. stoletja so nemške in avstrijske planinske organizacije v naših gorah začele postavljati koče, ki so bile bolj kot zavetišča planincem namenjene utrjevanju nemške prevlade in ponemčevanju slovenskih krajev in gora. Goram in kočam so dajali nemška imena, oskrbniki so govorili nemško, tuji turisti so imeli v kočah prednost pred domačimi. Z ustanovitvijo Slovenskega planinskega društva so se razmere še zaostrile, saj so tudi Slovenci začeli graditi koče, s katerimi so želeli ohraniti slovensko podobo gora. Vsako odprtje koče je bilo tedaj karseda slavnostno in je pomenilo pravo nacionalno demonstracijo. Po drugi svetovni vojni je v planinstvu prevladala miselnost, da je treba čim večji množici ljudi omogočiti izlete v bližnje gore, zato je danes v naših gorah več kot 170 planinskih postojank.

Kot alpinist obiskujem domače in tuje stene in vrhove

Alpinist je človek, ki išče težave in je srečen, če jih najde in premaga.

Alpinizem ni nič drugega kakor dosedaj najintenzivnejša obrnitev kulturnega človeka k prirodi…Čez strme in najstrmejše stene plezajo sedaj brez bojazni naši mladeniči in mladenke…Ni ga špika in ni stene, katerih bi naši plezalci ne zmogli!  (Henrik Tuma, 1930)

Alpinizem kot dejavnost, ki vključuje plezanje, hojo in smučanje v gorskem svetu, zlasti po brezpotjih in brez gorskega vodnika, je najzahtevnejša oblika planinstva. O plezanju govorimo, ko si moramo pri premikanju pomagati z rokami. Cilj alpinista so težko dostopni vrhovi in težko prehodne stene, ki jih prepleza po nezavarovanih plezalnih smereh. Temeljno alpinistično znanje dobimo v alpinistični šoli, opise plezalnih smeri pa v mnogih plezalnih vodnikih. Prve smeri, ki naj bodo krajše in lažje, plezamo skupaj z alpinističnim inštruktorjem, šele potem se na turo lahko podamo sami. Zaradi varnosti naj bi vedno plezali v navezi, v paru ali skupini.

Zametki evropskega alpinizma segajo v konec 15. stoletja, ko so plezalci prvič uporabili vrv, lesene zagozde, stremena, lestve in ledne kline. Tudi na Slovenskem so bili že od konca 18. stoletja posamezniki, ki jih lahko štejemo za alpiniste (Valentin Stanič, France Kadilnik, Julius Kugy, Henrik Tuma, drenovci). Organizirani moderni alpinizem se je začel med obema vojnama, ko so plezalci preplezali prve težje plezalne smeri in sledili načelu Kjer je volja, tam je pot.  S svojimi dosežki so izstopali predvsem člani Turistovskega kluba Skala. Po drugi svetovni vojni je alpinizem postajal vse bolj šport, rasla je potreba po tekmovanju z drugimi narodi, cilj so postale tuje, najzahtevnejše gore in stene, domače pa so bile prostor za trening, zlasti v zimskih razmerah. Vrstile so se odprave v tujino in slovenski alpinisti so z vzponi na vse osemtisočake, s preplezanimi najtežjimi smermi in ponovitvami doma in v tujini, s solo in lednimi vzponi ter alpinističnim smučanjem postali svetovna velesila. Od konca sedemdesetih let 20. stoletja se je širilo tudi športno in ledno plezanje ter ekstremno turno smučanje.

Prispel sem na vrh

Osvojitev vrha je vmesni cilj, končni pa je varna vrnitev domov.

Ako je pa kdo šel takoj prvikrat na kako visoko goro ter tako rekoč prekosil prve stopnje turistične redne hoje, ga je toliko bolj iznenadil velikanski razgled. Ponavljal bode svoje ture, začel se bode zanimati za ta in on vrh, hotel bode zvedeti imena in sploh orografske razmere. (Planinski vestnik, 1895)

Razgled po sosednjih vrhovih pa tudi stolp, križ ali skrinjica z žigom nam povedo, da smo na vrhu gore … Čas je za oddih, malico, tradicionalni krst z vrvjo in kratek pogled v preteklost, ko so razgled z vrhov lahko užili le redki posamezniki. Širni  razgled vabi k novim in zahtevnejšim turam in osvojitvam novih sten in vrhov.

Skoraj vsak narod ima svojo sveto goro. Za Slovence je to Triglav, naša najvišja, najbolj zaželena, opevana in občudovana gora. Zgodovina vzponov nanj se je začela leta 1778, ko je skupinici »štirih srčnih mož« iz Bohinja uspelo priti na njegov vrh. Triglav je v naslednjem stoletju zlasti z delovanjem Jakoba Aljaža postal simbol slovenske narodne identitete. Tudi na vrhovih in v stenah gora je med Slovenci in Nemci teklo tekmovanje za prevlado. Tu smo Slovenci dokazovali svojo samozavest in z ohranjanjem slovenskega lica slovenskim goram branili svoj jezik, kulturo in identiteto.

Prvopristopniki iz vrst znanstvenikov in turistov so naše vrhove osvojili s pomočjo in v spremstvu domačih gorskih vodnikov. Že pred tem pa so na mnoge od njih prvi stopili domači lovci in pastirji. Ker še ni bilo nadelanih in zavarovanih poti, je vsak prvi pristop po prehodih, grebenih in stenah pomenil tudi plezalski uspeh.

Gore puščajo sledi

Naj ostanejo gore vedno svetišče tistih, ki iščejo sonca!

Kakor vsaka umetnost, tako hrani tudi turistika v sebi velik etičen moment. Vsaka umetnost očiščuje in dviga naše čute. Neko nenavadno vzvišeno čuvstvo poje v tvoji duši, ko stojiš na vrhu visoke gore. (Planinski vestnik, 1895)

Gore so s svojo lepoto, nedostopnostjo in veličino od nekdaj navdihovale in vabile  raziskovalce, osvajalce in druge popotnike ter tudi umetnike, ki so do današnjih dni ustvarili izjemno galerijo umetnin s planinsko tematiko. Njihovo pestrost pogojujejo različni odnosi do gora, od strahospoštovanja do mističnih doživljanj, od ekstremnih športnih dosežkov do uživanja ob hoji po naravnem okolju in lepih razgledih. Gonilo kulturnega doživljanja in ustvarjanja pa je človekova ljubezen do gora. Bogata kulturna ustvarjalnost na tem področju sega od klene besede preprostega pastirja do pretanjeno izraženih občutenj največjih umetnikov. Je tudi odsev svojevrstne naravnanosti slovenske duše, ki si v gorah ustvarja svoj duhovni svet in si jih izbira za prostor svojega domoljubja in narodne pripadnosti. Pomembno vlogo pri tem ima Planinski vestnik, naša najstarejša mesečna revija, ki izhaja že od leta 1895.

Odlika planinstva je doživetje gora, ki človeku ostane v spominu in se kot kalejdoskop spominov v različnih oblikah preliva v raznovrstno literaturo od strokovnih do leposlovnih knjig, v likovna dela, glasbo, filme, fotografije … ali v doživeta pripovedovanja v krogu prijateljev.