Dnevnik plezanja nove smeri (zapisal Peter Podgornik)
V jutranji temi, odrineva z bratom Pavlom iz še speče baze. Močno otovorjena s plezalno opremo iščeva s pomočjo čelnih svetilk varne prehode čez ledenik proti južni steni. Rojstvo dneva doživiva blizu vstopa v nam zamišljeno novo smer. V načrtu sva imela, da napneva vrvi po vstopnem slapu v osrednjem ozebniku. Ko sva prišla do slapu, je po njem že tekla voda, za izvedbo načrta je bilo prenevarno. Iskala sva prehod v desnem delu, kjer bi bilo možno plezati tudi po skali, nazadnje pa sva se odločila za ledni slap levo od centralnega ozebnika. Ura je bila blizu devet, slap se je iz lednega spreminjal hitro v vodenega, zato sva pustila večino plezalne opreme v bivak vreči, na velikem snežnem mostu pod serakom in se vrnila v bazo. Vreme je bilo lepo, vendar preveč toplo, v spodnjem delu stene je tekla voda po vseh možnih razčlembah.
Zjutraj odidejo iz baze proti južni steni Biščak, Škamperle, Černilogar in Svetličič. Po novi varianti, so po desnem robu centralnega ozebnika, levo od Messnerjeve variante vstopili v »Francoske smeri«. Na mestu, kjer so obrnili, so pustili nekaj hrane, ki jim bo prišla prav višje v smeri. Popoldne se vrnejo v bazo, potem skupaj opazujemo Baska (Španca), bivakirala sta nad skalno stopnjo v izstopni Messnerjevi varianti. Danes sta že šesti dan v steni.
Ponoči je bilo ozračje preveč toplo, v steni je neprestano grmelo. Trgali so se seraki, prožili plazove in polnili dolino z drobci ledu in skal. Zjutraj se nismo mogli odločiti, ali naj gremo ali počakamo. Odločitev, da počakamo je bila edina pametna, plazovi in lomeči seraki so nas čez dan o tem večkrat prepričali.
Ob treh zjutraj odrinita obe ekipi iz baze proti steni, pri transportu opreme nam pomaga tudi Žare. Med razpokami iščemo prehode, ob svitu smo že na stožčastem plazišču pod centralnim ozebnikom. Prijatelji, namenjeni v »Francosko smer« napredujejo hitro po novi varianti v vstopni strmini. Midva s Pavletom iščeva zaman najino opremo pod serakom, pomagajo nama tudi Ivan, Zlatko in Žare. Snežni most prekopljemo, Pavel se spusti v razpoko dvajset metrov globoko, toda opreme ni. Očitno jo je odnesel eden od močnih plazov prejšnjega dne. Pritrjeno bivak vrečo z opremo je odpihnil v široko razpoko brez dna. Kmalu smo spoznali, da je iskanje zaman. Ob devetih smo iskanje opustili, medtem je Pavel zlomil cepin Grivel. Ivan in Zlatko bosta poskusila s plezanjem v vstopnem delu, s Pavletom in Žaretom se napotimo v bazo, kamor smo po radijski zvezi sporočili naše trenutno in zelo bedno stanje. Pred šotori nas je že čakala vsa rezervna oprema in obleka trenutnih prijateljev v bazi. Janez Aljančič, ki se je že vrnil z vrha Aconcague nama je odstopil del svoje opreme, svoje sta dodala tudi dr. Jože Andlovic in vodja odprave Žare. Midva z bratom, ki sva štiri leta sanjala in živela za to smer, sva dejansko izgubila v plazu vsaj polovico plezalne opreme in obleke. Med, od prijateljev podarjene opreme in obleke nama je manjkalo še marsikaj.
Pavel je že kmalu po prihodu v bazo odkril pod velikim balvanom dve vreči s staro opremo in hrano. Pobrali smo vse, kar je bilo še uporabno in užitno. Prijatelji so iz »Francoske smeri« sporočili, da so nekaj opreme od prejšnjih odprav našli kakih 300 metrov visoko v steni.
Ivan in Zlatko sta se popoldne vrnila v bazo, midva s Pavlom pa sva se odpravila ponovno proti steni. Vstopila sva v Slovensko varianto Francoske smeri po kateri bi lahko plavala. V dobri uri plezanja sva pri zapuščeni opremi. Našla sva tri stare vrvi, cepin, ledno kladivo, skalne in ledne kline. Vesela sva pridobljene opreme, s katero sestopiva pod smer, bivak pod steno sva morala zaradi nevarnosti plazov opustiti. Pozno ponoči sva se vrnila v bazo, seznanila prijatelje z novostmi in načrti, nekaj pojedla in zaspala za slabi dve uri.
Spet smo bili zgodaj na nogah; ob treh zjutraj se tiho poslovimo od Janeza, Jožeta in Žareta. Natovorjeni kot mule odrinemo čez ledenik, ob petih smo bili spet na vstopu v novo smer. S Pavletom sva odšla pod levi zaledenel slap, ki je ponujal prehod naprej. Ivan in Zlatko sta tačas pobrala opremo in vrv, ki sta jo napela prejšnji dan na desni strani ozebnika. Ob šestih sva začela s plezanjem v novo smer, ovešena s plezalno opremo in težkimi nahrbtniki. Prvi raztežaj je potekal po zelo krušljivi skali pete stopnje, pod slapom sva uredila slabo stojišče. Pavel je začel plezati po takrat še zmrznjenem slapu in po dveh urah napornega dela ugotovi, da je dolg 50 metrov, naklonina pa 85° do 90°. Pritrdil je vrv, drugi smo se povzpeli za njim z neusmiljeno težkimi nahrbtniki. Zlatko je preplezal naslednji zahteven raztežaj v krušljivi skali, sledili so še trije malo lažji, ki so nas pripeljali v položnejši svet. Pot naprej nam je kazal ozek žleb, pod katerim je tekla voda. Pretok vode je bil tako močan, da nismo mogli čez zadnji skok, povsod okrog je bila navpična luskasto krušljiva skala. Opoldne se odločimo, da počakamo noč in z njo mraz, ki bo umiril vertikalno povodenj. Nahrbtniki so bili še zmerom pretežki, vsej potrebni navlaki za deset dni plezanja se je sedaj pridružila še mokra oprema. Kar smo mogli, smo popoldan pojedli, večino teških konzerv smo zavrgli.
Prijatelji v Francoski smeri so dobro napredovali. Včeraj so zlezli najtežji del v skali, danes pa so že pod serakom. S kolegi v Poljski smeri nismo imeli direktne radijske zveze, informacije o njihovem napredovanju smo dobili preko baze ali od francoske ekipe.
Tik pred nočjo smo vstopili v ozek zaledenel žleb, po katerem smo plezali vse do polnoči, višje smo prišli v snežišče z visokimi penitentesi-spokorniki. Strmina v žleba se je gibala med 50° do 65°. Na penitentesih si uredimo prostor in sede počivamo par ur.
Še v temi smo prečili snežišče s penitentesi, se spustili čez krušljiv skalni raz na drugo večje snežišče, preko katerega smo hiteli pod naslednji še zmrznjen slap, ki je ponujal prehod naprej. Pavel je vstopil in se tudi hitro vrnil. Po slapu je poleg vode letelo še kamenje, zbežali smo v zavetje previsnih skal. Poskusil sem desno po previsnem, krušljivem kaminu, pa se je tudi ta kmalu spremenil v navpičen potok.
Zapadno kamenje nas je prisililo, da smo odnehali. Zlatko je dobil velik kamen v glavo, počila mu je čelada, na glavi pa mu je zrasla velika buška. Sklenili smo, da počakamo do večera. Bilo je zelo toplo, vsepovsod je tekla voda in padalo kamenje. V Francoski smeri se je zrušil serak in padel v centralni ozebnik, kjer je sproži velik plaz. Rob le-tega je udaril ven iz žleba in nas zasul s hladnimi drobci. Po nekaj minutah, ko se je vse poleglo smo imeli vso obleko in opremo mokro. Dobro, da smo bili pripeti na kline, drugače nas bi plaz pometel iz stene. Radijska zveza z bazo je potrdila njihov strah ob gledanju tega ogromnega plazu, ki nam je na srečo prizanesel. Zvečer je bila oprema večinoma suha, ob sedmih smo odrinili naprej. Preden smo prišli do slapu, se je povsem stemnilo, Pavel je začel s plezanjem. Po slapu je še vedno tekla voda, ki se je pred našimi očmi počasi spreminjala v led. Slap je bil ogabno črn, sestavljen iz svečk, dolg celih 40 metrov in povečini navpičen. Višje je bil še en slap, podoben spodnjemu, naše vrvi so bile zmrznjene in podobne ledenim žicam. Sledil je nov žleb, za njim je bil spet slap. Na vrhu le-tega ni bilo več ledu, čelne svetilke so že slabo svetile, ura je bila pet zjutraj. Zedinili smo se, da bomo počivali do šestih, ko se zdani.
Zlatko je splezal raztežaj čez poledenelo skalo in pritrdil vrv. Ko pride preko zadnji od nas je bila že povsod poplava z obstreljevanjem. Veseli smo bili, da smo prišli ven iz ozkega in globokega žleba, kjer se kanalizira vse kar prileti po steni. Sprejelo nas je veliko snežišče penitentesov. Ker podnevi ni bilo mogoče napredovati, smo si pod skalno steno poiskali zavetišče, pripravljali napitke, po malem jedli in opazovali naravne sile. Proti večeru, ko je hlad umiril naravo smo se odpravili ob penitentesih do lažjega slapu z naklonino med 60° in 75°, led v njem je bil črn, umazan in poln peska. Preplezali smo še dva raztežaja po ledu in prišli na snežišče pod previsno skalno pregrado, na višini okrog 5000 metrov. Tu smo se končno oddahnili, saj smo se rešili spodnje tisoč metrske »mišnice«. Našli smo dober prostor za bivak, postavili smo si celo šotorček. Prvič v treh dneh spet mirno sedimo, jemo, urejamo opremo. Tačas so prijatelji v »Francoski smeri« že zunaj stene, v štirih dne, so v rekordnem času dosegli glavni vrh Aconcague.
Noč smo dobro prespali, še v temi smo pripravljeni za nadaljevanje, želeli smo čim prej mimo seraka, ki je kot ogromna giljotina visel sredi smeri. Nenavezani smo hiteli po strmi ledni steni polni penitentesov, višje nas je ustavil trd led z naklonino do 65°, spet smo se navezali. Nevaren teren pod serakom smo prečili, kjer je bilo najbolj položno. Sonce je že dobro ogrelo steno, med kratkim počitkom smo višje ob seraku speljali vodo preko profilnega klina v čutarice in pripravili napitek. Hiteli smo naprej po ledni steni, naklonina se je gibala med 55° do 65°. Kos ledu, ki sem ga med plezanjem nehote odlomil je nižje priletel Zlatku v spodnjo čeljust in mu porihtal že tako boleče zobe. Doktor nas je v radijskem kontaktu potolažil, da bo do vrha gotovo vse dobro. Popoldne se je vreme prvič poslabšalo, pričelo je močno snežiti, takoj so začeli pršni plazovi, ki so nas zasipali med plezanjem vse do noči. Ustavili smo se pod skalno stopnjo na višini približno 6000 metrov. V močnem metežu smo si po dveh urah kopanja v led uredili stopnico za bivak. Ponoči se je zjasnilo, pihal je močan veter, nosil sneg in nas stalno zasipal, spali nismo nič.
Mokra je bila vsa obleka in ostala oprema, na hladnem soncu smo jo sušili kar nekaj časa. Najprej smo poskusili nadaljevati desno, nato levo po ozkem poledenelem kaminu (V+), prišli smo na strmo polico, po kateri smo prečili 150 metrov levo do manjšega snežišča. Plezanje je bilo zelo izpostavljeno (V), krušljiva skala, mehak sneg, varovanja skoraj ni bilo. S snežišča smo nadaljevali raztežaj po strmem kaminu, Višje smo dosegli drugo večjo strmino z naklonom okrog 55°. Bivakirali smo sede na majhni stopnički, skopani v ledu, pod ozkim slapom, ki prehaja v poledenelo skalo. Med zabijanjem lednih klinov se mi je zlomil Stubajev cepin/kladivo, počil je ročaj. Ivana in Zlatka so boleli zobi, to se je ponavljalo že par dni.
Raztežaj nad bivakom, sem na slabem stojišču varoval Pavleta, ko je plezal pod ozek slap, ki je ponujal tanek led potegnjen čez strmo skalo (80°). Po dobri uri grem za njim in v trdem, črnem ledu zlomim še sprednji zob na derezi. Sledili so štirje raztežaji plezanja po snežni strmini. Ustavim sem se pred rdečo skalno zaporo, kjer sem našel prehod v ozkem strmem žlebu. Popoldan se je vreme spet poslabšalo, nadaljevali smo v močnem snežnem metežu. Prostor za bivak smo si uredili na snežni strmini, med zasipavanjem plazov, ki so leteli čez previsno skalno pregrado ovešeno z velikimi lednimi svečami na višini okrog 6500 metrov. Svet pred nami je predstavljal »ključ naše smeri«, izbrali smo predel, kjer je previsna skalna zapora najkrajša. Zmanjkovalo nam je plina za kuhanje, hrane je bilo bore malo, poznala se nam je utrujenost in višina.
Vreme je bilo že zjutraj slabo, Pavel in Zlatko sta po izpostavljeni snežni steni ob desetih dosegla vznožje skalne stopnje. Zlatko se je potem osem ur ukvarjal z dvajset metri previsne, krušljive skale (VI, A3). Klini so prijemali zelo slabo, vreme se je tačas močno poslabšalo, sneg in pršni plazovi so ju pri napredovanju močno ovirali. Z Ivanom sva med metežem opazovala iz šotora plezanje v podivjani naravi, fotografirala, snemala, kuhava čaj. Že tako mali šotor dvojček postane po povratku Pavleta in Zlateta močno premajhen. V njem sede prebijemo noč, medtem pa nas neprestano zasipajo pršni plazovi in manjše kamenje, eden od izstrelkov je prebil tanko platno in udaril med nas.
Zjutraj je bil šotor precej zasut in primerno preluknjan, odločimo se, da ga pustimo v steni. Z nožem prerežemo streho in se hitro pripravimo za napredovanje. Pavle se prvi vzpne do konca pritrjene vrvi, za njim gre Zlatko, ki varuje Pavla, ko pleza po elegantni ledeni sveči do vrha skalne pregrade, kjer pritrdi vrv. Sledi vleka težkih nahrbtnikov in mučno plezanje ostalih čez previsno oviro. Ob dveh popoldne smo vsi čez, višina okrog 6550 metrov. Slabih osem mesecev po amputaciji prstov na rokah sem spet delno omrznil. Pred nami je bila neskončna snežna strmina z naklonino do 60°. Globok suh sneg nam je pobiral energijo in grozil z možnostjo plazu. Plezamo vse do noči, do pod zadnje skalne stopnje, ki nas loči od roba stene. Že v temi poskušava s Pavlom po kombinirani strmi steni v upanju, da prideva na vršni greben. Na koncu raztežaja žalostno ugotoviva, da ni prostora niti za bivak. Vrnila sva se nazaj in ponoči skopala v tenko snežno plast majhno poličko, toliko da sva na njej lahko le slabo sedela. Prijatelja sta imela pri izdelavi prostora za bivak malo več sreče, levo od naju sva videla njuni glavi in kolena, ki so štrlela nad dolino. Noč je bila primerno mrzla, termometer je kazal –20 °C. Plin za kuhanje je bil pri kraju, pomagali smo si špiritnimi kockami in natopili nekaj prepotrebne tekočine. Radijski kontakt z bazo je bil dobrodošel za vse, za nas močno izčrpane v steni in za lačne prijatelje v bazi. Pavle je kot vedno poskrbel za šopek hecnih stavkov, ki so vsem nam mehko božali dušo in telo.
Strupen jutranji mraz nas prisili, da smo že zgodaj na koncu pritrjenih vrvi. Sonce se je leno prebilo čez severni-glavni vrh Aconcague in nam podarilo malo toplote. Pred nami sta bila še dva kombinirana raztežaja, napredovali smo bolj počasi, močno se nam je poznala utrujenost in višina. Prijatelj Ivan ima poleg utrujenosti velike probleme z razbolelimi zobmi. S Pavlom fiksirava zadnjič vrv malo pod vršnim grebenom, prijatelji iz baznega tabora nam po radijski zvezi sporočijo koliko nam še manjka do roba stene.
Pet metrov pod grebenom počakam Pavla, nato okrog dveh popoldan skupaj stopiva na vršni greben. Tam mi je zaupal, da je čakal, kako bo za grebenom videl Tibet. Ni še pozabil Himalaje, osem mesecev nazaj je plezal v južni steni Lhotseja, s soplezalci so obrnili dobrih 250 metrov pod vrhom in ostali brez pogleda na severno stran gore. Kmalu pride za nama še Zlate. Z grebena se še enkrat spustim v steno, okrog osemdeset metrov nižje najdem Ivana, ki mi nerad zaupal svoj nahrbtnik, njegove oči so istočasno utrujene in hvaležne.
Z roba stene imamo radijsko zvezo z lačnimi prijatelji v baznem taboru, ki komaj čakajo, da končamo s plezanjem in se vrnemo v svet brez lakote. Iz baze so odhiteli v dolino po tovorne mule Igor, Jože in Žare, mi smo se takrat kot pijanci premikali po vetrovnem grebenu na južni vrh Aconcague (6935 m), kamor smo prispeli malo po štiri uri. Par posnetkov na vrhu in že je sledilo plezanje v sestopu po ostrem grebenu Quanako na sedlo med obema vrhovoma. Na sedlu najdemo zeleno jugo-smb čutarico, kot dokaz, da so bili tu naši, na severnem vrhu vidimo nekaj ljudi. Sami nismo imeli niti volje, ne želje in moči, da bi se povzpeli nanj. S sedla smo imeli še zadnjič radijsko zvezo s prijatelji v bazi na južni strani in že smo začeli sestop po krušljivem svetu na severno pobočje. Prečili smo krušljiv raz, sestopili na snežišče in kmalu naleteli na uhojeno stezo »Ruta Norte«. Po devetih dneh plezanja končno lahko normalno hodimo, mimo zadnje postojanke okrog 6700 metrov visoko smo prišli do treh bivakov na višini 6100 metrov. Naleteli smo na šotore argentinskih vojakov-gornikov in njihove mule, s katerimi operirajo po severni strani gore. Novica o štirih bednikih v smeri po južnem stebru »Sur-Sur«, kot so jo oni krstili je že prišla okrog gore in prilezla visoko pod vrh. Prijazno so nas pogostili s sirom, kruhom in limonado. Namestili smo se v lesenem zavetišču, vojaki so nam posodili plinski kuhalnik. Utrujena in izsušena telesa so kot spužva srkala vase tekočino, ki se ji reče mlačna voda pridelana iz bližnjega snega. V leseni baraki brez strehe nad glavo smo se počutili kar domače, končno smo spali nenavezani in brez strahu, da nas odnese plaz iz stene. Razbijanje mulinih nog, ki je bila privezana v vogalni tram zavetišča nas prijetno in globoko uspava.
Prebudili smo se šele ob pol dvanajstih. Takoj smo začeli s sestopom proti Plaza de Mulas, kjer je glavno izhodišče za severni pristop na goro. Po treh urah sestopanja po neskončnih meliščih smo se spraševali, kako je Janez zbral toliko volje, da je že tretjič rinil tu gori. Na Plaza de Mulas nas je pričakal s konjem naš doktor Jože s krošnjo hrane in pijače. Hitro in brez težav smo pospravili vse dobrote. Srečali smo ogledno špansko odpravo, katere člani niso mogli verjeti, da smo res preplezali južno steno v prvem poskusu, po novi smeri, brez »himalajskega sloga« in s tako skromno aklimatizacijo. Beseda »Sur-Sur« (Južni steber) je lebdela med prisotnimi, nam je počasi legla v zavest, in dala vedet, da je opravljeno.
Popoldne smo preživeli na soncu za karavlo, vojaki so nas stalno stregli s maté čajem, major Garsia je razumel naše lačne poglede. Kos špeha na tramu pred vhodom v karavlo se je do večera pošteno zožil. Sledila je obilna večerja, obred je trajal do polnoči, nato smo polegli kar po tleh
Že zgodaj, ko so vojaki še spali, smo odrinili navzdol po dolini Horcones, proti civilizaciji. Hodili smo dobre štiri ure po grušču ob zahodnih pobočjih gore vse do Confluencie. Tam smo po dolgem času spet srečali lačne, ampak srečne prijatelje, ki so nas čakali vsak s svojo zgodbo in otovorjenimi mulami. Ena je bila tudi za nas, radi smo ji zaupali svoje nahrbtnike. Nehote sem postal mulovodec, ob prečenju ledeniške reke »Rio De los Horcones« mi je v narasli in kalni vodi spodneslo utrujene noge. Do ramen v vodi sem držal mulin povodec in se z njeno pomočjo privlekel na drugi breg … Ponoven stik s civilizacijo je bil posebna zgodba