Foto zgodba odprave v južno steno Lotseja 1981

 

V drugi polovici marca leta 1981 je jugoslovanska alpinistična odprava dosegla svoj bazni tabor.

V naslednjih tednih bomo z vami delili zanimive zgodbe in fotografije z odprave, s katerimi bomo podoživljali njihove neverjetne dosežke v južni steni Lotseja.

Z leve stojijo: Vanja Matijevec, Peter Podgornik, dr. Matija Horvat, Jovan Poposki, Aleš Kunaver, Filip Bence – Tačrn, Željko Perko – Želo, Peter Markič – Pero, Franc Knez – Franček, Rajmond Kovač – Rok, Ivan Skumavc – Čivč, Viktor
Grošelj – Viki, za njim Marjan Kregar, Janez Benkovič – Beni, Ivan Kotnik – Ivč
(zakrit obraz za Stipetom), Stipe Božič, Slavko Frantar – ČopekSedijo: Iztok Tomazin, Miroslav Stanković – Mika, Andrej Štremfelj, Pavel Podgornik, Marjan Manfreda – Marjon, Miro Šušteršič – Čeha, Marko Štremfelj – Mk, Janez Majdič, Borut Bergant – Čita, Petar Antonijevič – Peka
Spredaj: pes Balu
Na fotografiji manjka Jernej Zaplotnik – Nejc.
Vir: arhiv Aleša Kunaverja

Na današnji materinski dan smo tedensko foto zgodbo odprave Lotse 1981 posvetili družinam, predvsem mamam, ki so z otroki doma čakale na varno vrnitev svojih najbližjih.

Na fotografijah so prikazane družine treh članov odprave:  Marjana Manfrede, Nejca Zaplotnika in Aleša Kunaverja (vodja odprave).

V današnji foto zgodbi odprave Lotse 1981 vam predstavljamo vodja odprave – vrhunskega alpinista, gorskega reševalca, konstruktorja alpinistične opreme, prvega jugoslovanskega himalajskega filmskega snemalca, ustanovitelja šole za nepalske gorske vodnike, ter dolgoletnega načelnika Komisije za odprave v tuja gorstva pri PZS – Aleša Kunaverja.

Aleš je s soplezalci preplezal nekaj izjemnih smeri v domačih in tujih gorah. Opravil je prvo zimsko prečenje Kamniških Alp, opravil je prvi zimski vzpon v Dolgi Nemški smeri v Triglavu, preplezal je prvo smer v znameniti triglavski Sfingi ter zimsko ponovitev Čopovega stebra.

Prijatelji soplezalci in alpinisti so ga klicali “bara sab”, kar v jeziku nepalskih domačinov pomeni VODJA, saj je namreč z vseh šestih odprav vse člane varno pripeljal domov.

Aleš nosi ogromno zaslug za vzpon slovenskega alpinizma v svetovni vrh.

O odpravi na Lotse je sanjal od leta 1962, ko je prvič zagledal njegovo južno steno.

Foto: Fond Aleš Kunaver

Lotsejeva stena je zloglasna predvsem zaradi plazov.

Člani odprave so se soočali z izredno težkimi vremenskimi razmerami, saj v vseh 64 dneh samo štiri dni ni snežilo.

V današnji fotozgodbi odprave Lotse 1981 z vami delimo misli Ivča Kotnika, člana odprave.

Iskanje samega sebe v tej steni je brezupno, vse izperejo veter in plazovi. Vrh te gore je tako visok kot nebo. Lotse nam dan za dnem podira tabore, zabrisuje nadelane stopinje. Le ljubezen in volja do življenja sta tu tako močni, da nas bosta priklenili na goro, obvarovali pred viharjem in nas vrnili tja, kamor spadamo. Lotse pa ostaja izpihan od vetrov, izlizan od plazov. Ne smemo se vdati! Toda ali bomo zmagali?”

15. aprila 1981 je del odprave postavil 3. bazni tabor na višini 6850 m. Pavle in Peter Podgornik ter Filip Bence so noč preživeli v šotorčku, po besedah Petra Podgornika »omamljeni kot tri ribe v konzervi, dve glavi in ene noge pri vhodu, ostalo na drugi strani, pod njimi pa vsa oprema, vmes globoko dihanje in lovljenje sape vse do jutra

Naslednji dan je Peter Podgornik začel plezati nove metre v mogočni steni. Vreme je bilo slabo, pihal je močan veter in temperatura se je gibala blizu trideset pod ničlo. S težavo se je prebijal čez strme skalne plošče pod globokim snegom. Zaradi težkih razmer so le s težavo fiksirali 120 metrov vrvi.

Vreme se je v naslednjih urah še poslabšalo, zato so se začeli pripravljati na 1500 metrsko spuščanje v dolino. Po besedah Petra Podgornika so bile razmere obupne, zasuvali so jih plazovi novega snega in zaradi slabe vidljivosti so večkrat po vrvi prileteli kar drug na drugega.

»Malo nad drugim taborom se spet nabijemo skupaj in z grozo poslušamo kako leti snežni plaz prav tam, kjer moramo prečiti nevaren žleb po fiksni  vrvi. Preostane nam samo to, da zadrgnemo vse zadrge in vrvice na opremi in obleki, potem pa gremo skozi slap snega, za katerega imaš občutek, da ti bo odtrgal nahrbtnik z ramen in še tebe potegnil za sabo.”

Nadaljujemo naslednji teden …

Nadaljevanje foto zgodbe Lotse 1981:

Kot je pripovedoval Peter Podgornik, so kljub spodnašanju snežnih plazov nadaljevali pot navzdol, pripeti na vrvi. Okrog šestih zvečer so prišli srečno iz stene. Za seboj so imeli izredno naporen dan in kot je dejal Podgornik: “Si je vsak od njih želel, da tako strahote ne bi doživel nikoli več v življenju“.

Podgorniku je od treh parov rokavic na rokah ostal le en par in še to najtanjši, bombažni. Ostale rokavice so mu zmrznile in razpadle.

V prstih je čutil hud mraz in ko je prispel v bazni tabor in snel zadnji par rokavic, je z obupom gledal svoje bele prste. Takoj je dojel, da so polni omrzlin. V bazi je roke začel namakati v vodi in doktor mu je lahko ponudil samo nekaj tablet, saj injekcij še niso imeli – tovor do baznega tabora je namreč zamujal.

Pravi, da je v tolažbo od doktorja prejel še liter konjaka, ki so jim ga podarili španski alpinisti ter s solzami v očeh odšel proti šotoru.

Vedel je, da so omrzline prekinile njegovo delo na gori.

Foto: Arhiv Petra Podgornika

Nadaljevanje foto zgodbe Lotse 1981:

Delo v južni steni Lotseja je, kljub težavam zaradi slabega vremena, dobro napredovalo. Tabor 1, 3 in 4 so si uredili v snežnih luknjah, da so bili na varnem pred plazovi, padajočim ledom in kamenjem.

1.maja sta Pavel Podgornik in Filip Bence postavila 5. tabor na višini 7900 m. Vreme se je z ure v uro slabšalo. Novozapadli sneg je stalno zasipal šotor in grozil, da vse skupaj odnese v dolino.

Naslednji dan, 2. maja, sta v peti tabor prispela Marjan Manfreda in Borut Bergant. V šotoru sta preživela zelo mučno noč in pravo bitko s plazovi, da sta preživela. Obupano sta klicala Kunaverja v bazo:

Aleš, tu se ne da živeti, zraka ni. Midva se tu dušiva. Ne veva kaj naj narediva. Kopljeva ven, pol šotora je v snegu. Naj šotor prereževa?”  Aleš je ugotovil, da je situacija zelo resna. Manfreda in Bergant sta bila namreč zasuta, brez zraka, ognja in toplote. Zasuvali so ju plazovi in moči so jima pešale.

Naročil jima je, da nikakor ne smeta prerezati šotora, saj bi bilo to usodno ter, da naj počakata jutro, ko bo nehalo snežiti in nato sestopita.

Obljubil jima je tudi, da bo ostal pri aparatu, buden in pazil nanju. 

Foto: Fond Aleš Kunaver

»Baterije zmrzujejo, zvok ne dela, cepini in ledna kladiva se lomijo, šotori se trgajo, kisikove maske zmrzujejo, barometri in višinometri ne delajo – le človek kljubuje.« Aleš Kunaver

Na višini 8150 metrov uspe Stipetu Božiću postaviti 6. tabor pod grebensko opastjo. Prva sta tam prespala Viki Grošelj in Marjan Kregar. Grošelj je ves naslednji dan poskušal zavarovati smer naprej proti vrhu, a je zaradi slabih razmer napredoval zgolj za 50 višinskih metrov. Kljub temu, da ga je Kregar varoval iz šotora, je dobil omrzline. Naslednji dan sta v viharju in zelo izčrpana začela sestop proti bazi. Kregar je zaradi dehidracije v taboru 1 moral dobiti infuzijo, da je lahko nadaljeval proti bazi, Grošelj pa si je poškodoval hrbtenico in moral po koncu odprave na operacijo.

Foto: Filip Bence pri taboru 6, foto: Pavel Podgornik

Nadaljevanje foto zgodbe Lotse 1981:

12. maja sta v tabor 6 priplezala Pavel Podgornik in Filip Bence. Ko sta prestopila višino 8000 m, sta prišla iz pasu oblakov in meteža v čudovito jasno vreme. Kljub nekoliko boljšim vremenskim razmeram, sta se odločila, da imata za poskus vzpona proti vrhu premalo moči. Bence se je naslednje jutro zaradi hudega mraza odločil za sestop, Podgornik pa je v taboru 6 počakal naslednjo navezo.

Že zvečer so se v majhnem šotorčku pod grebensko opastjo stiskali z Andrejem Štremfljem in Nejcem Zaplotnikom. Razpoloženje v bazi je bilo po besedah Petra Podgornika na višku, saj so vsi po tihem upali, da bodo naslednji dan uspeli preplezati najtežje in mogoče celo dosegli vrh. Ob štirih zjutraj so nadaljevali vzpon. Splezali so na greben in nadaljevali v snežni steni. Ker so bile pod globokim snegom strme skalne plošče, si dobrega varovanja sploh niso mogli urediti. Napredovanje je bilo počasno, razmere so bile vedno težje. Okrog poldneva so se ustavili na višini 8250 m pod navpično skalno steno, ki je delo prekinila 250 m pod vrhom.

Naveza je potrebovala šest ur, da se je vrnila v tabor 6. Sestop je bil izredno zahteven, saj varovanja ni bilo mogoče urediti, pod njimi pa je bila 3000 m visoka stena.

Fotografija je nastala ob povratku trojice v Tabor 6 po štirinajstih urah plezanja.

Na fotografiji spredaj obraz Pavla Podgornika, zadaj levo zgoraj Andrej Štremfelj, v zgornjih očalih Nejc Zaplotnik.

Fotografija je osebni arhiv Petra Podgornika.