Začetki prvih delavnic segajo v božično-novoletni čas leta 2012. Takrat smo vse ljubitelje ustvarjanja povabili k izdelavi novoletnih bunk in voščilnic s planinskimi motivi. Nadaljevali smo naslednje leto s pripravo poletnih ustvarjalnic ob sobotah dopoldan. Leta 2015 pa smo jim dodali še tedenske zimske počitniške raziskovalnice v popoldanskem času. Delavnice pripravljamo v sodelovanju z različnimi zanimivimi gosti, veliko pa jih nastane kar v domačem muzeju. Do sedaj smo gostili različne muzeje (Tehniški muzej Slovenije, Narodni muzej Slovenije, Muzeje radovljiške občine – Čebelarski muzej, Muzej podvodnih dejavnosti Piran, Notranjski muzej, Muzej na prostem Rogatec …) in posameznike: ilustratorja, pravljičarja, lutkarico, pisateljico, psa reševalca, cvetlično plesalko, gorskega reševalca, nadzornika TNP, planinsko vodnico, umetnico poslikave teles, jamarja … Pri izvedbi programa so nam pomagali PD Dovje – Mojstrana, AO Mojstrana, GRS Dovje – Mojstrana, Društvo mladih Kranjska Gora, DPM Mojstrana, TNP, Astronomsko društvo Jesenice, Jamarska zveza Slovenije, Kovinarska koča v Krmi, TIC Solčava … Naučili smo si s prsti splesti kapo, skuhati planinsko enolončnico, poslikati planinsko majico in izdelati svojo steklenico za vodo, prečistiti vodo, narediti svoj planinski activity in tri v vrsto, magnetke, tradicionalni planinski klobuk, se znajti v naravi s pomočjo namigov, opazovati živali in rastline okoli sebe, splesti podstavke iz ličja in vrbovih vej … Večkrat smo se preoblekli in postali prvopristopniki, gorski reševalci, alpinisti … Skratka – trudimo se, da je naš program zanimiv, poučen in atraktiven ter da zajame spoznavanje posebnosti s celotnega slovenskega vzpetega sveta.
V teh skoraj desetih delavničarskih letih je marsikateri obiskovalec zrasel v najstniškega mladeniča ali damo, tako je nekako tudi prerasel naše ustvarjalnice. Vendar sem vesela vedno, ko jih opazim na drugih muzejskih prireditvah in dogodkih, kjer sodelujejo kot gledalci, statisti, pomočniki ali raziskovalci lastnih projektov. Včasih se najde tudi kdo, ki v muzej pripelje svoje prijatelje kar tako, ker je pač pri nas »tako fajn«. In takrat »zaprmej« veš, da so bile vse tiste pohvale ob koncu naših srečanj iskrene in merilo dobrih delavnic to, da otroci nočejo domov, ko jih pridejo starši iskat. Da jim je bilo pri nas prijetno, domače in da se spomnijo veliko tega, kar smo skupaj počeli in se naučili. Sedemletni fantič je delavnice začel obiskovati kot pravi sramežljivec. Danes, že najstnik, pride v muzej kar tako, malo pogledat, ker je »fajn«, med počitnicami pa že s frajerskim vprašanjem »kva dogaja«? Vedno počaka, da mi pove, kako sva skupaj z litrskimi vrčki polnila 70-litrski bazenček za naše planinske igre in vedno vpraša, če lahko kaj pomaga: znosi klopi in klopce za delavnico na travo, pomede … Nastopa tudi v našem promocijskem filmu. Tudi dama, ki je zrasla iz petletnice, še vedno pride, da vidi. kaj se je spremenilo pri nas in mi pomaga kot pomočnica pri izvedbi delavnice (pomaga mlajšim, pripravi malico …). Objavlja vtise z delavnic na faceboku.
Lepo je, ko vidiš, da ti je uspelo muzej približati novim generacijam in jih spodbuditi, da skupaj z nami ustvarjajo zgodbo Slovenskega planinskega muzeja. Seveda, po svojih najboljših močeh!
Natalija Štular, kustosinja pedagoginja
