Bele kartice so ključ do zabavnih in poučnih igric, ki dopolnjujejo sklope stalne razstave o zgodovini planinstva in alpinizma na Slovenskem. Obiskovalci z njimi pri posameznih sklopih zbirajo žige pravilno rešenih nalog, ki se jim na koncu izpišejo na razglednici muzeja. Ker pa se v muzej občasno na skrivaj pretihotapi računalniški škrat, se zgodi, da računalniki na razglednici ne zabeležijo vseh žigov. To napoveduje katastrofo: jok, pritožbe, razočaranje … Še sreča, da smo bili na recepciji vedno pripravljeni na škratov obisk in smo imeli na zalogi razglednice z že odtisnjenimi petimi žigi, ki smo jih razdelili med škratove »osmoljence«. Priprava igric je bila pred desetimi leti zabavna in z računalniškega vidika precej zahtevna – pravzaprav inovativna.
Kot kustosinja pedagoginja sem se znašla pred dilemo, kako zahtevne naj bodo naše igrice. S programsko skupino smo se odločili, da bodo vsebinsko zajele najosnovnejše vedenje in znanje planincev vseh starosti: kaj obvezno sodi v planinski nahrbtnik, katera pravljična bitja se skrivajo v gorah, s katero številko pokličemo na pomoč gorske reševalce, katere so ogrožene planinske cvetlice in da se je ob obisku planinske koče treba vpisati v njeno vpisno knjigo. Igrice so postale hit. Posebej med mlajšo publiko ni bilo obiskovalca, ki jih ne bi želel reševati. Zgodilo se je, da so te majhne plastične kartice postale čudežni magnet za obiskovalce. Nemalokrat se je zgodilo, da so otroci doma spodbudili starše, da so nas še enkrat obiskali vsi skupaj, okoliški otroci so prišli v muzej v popoldanskem času, rekoč: A lahko dobimo kartice? No, ta stavek pa je bil najpogosteje izrečen tudi med šolskimi obiski in obiski počitniških delavnic.
Natalija Štular, kustosinja pedagoginja
