Na današnji dan leta 1893 se je na Jesenicah rodil alpinist Joža Čop, ki je po tragični smrti Klementa Juga leta 1924 postal vodilni slovenski alpinist.

Preplezal je večino pomembnejših sten v naših gorah, Severno triglavsko steno celo več kot 300-krat. Zvečine je plezal v navezi s Stankom Tominškom in Miho Potočnikom – imenovali so jih zlata naveza –, bil pa je tudi reševalec in pionir zimskega alpinizma. V Julijskih Alpah je opravil 24 prvenstvenih vzponov. Po njem se imenuje Čopov steber v severni steni Triglava.

Plezal je večinoma v Julijcih pa tudi v Zahodnih Alpah, Durmitorju in albanskih gorah, najraje pa v Triglavski severni steni (več kot 300-krat). Bil je dolgoletni odbornik ter v letih od 1938 do 1940 tudi predsednik jeseniške podružnice Turistovskega kluba Skala. Kasneje je bil odbornik jeseniškega planinskega društva in postaje GRS. Kot plezalec in igralec je nastopal v filmih V kraljestvu Zlatoroga in Triglavske strmine. Ob njegovi osemdesetletnici je izšel biografski roman Stena Toneta Svetine (1973).

Poleg številnih nagrad in priznanj je leta 1970 prejel Bloudkovo nagrado za življenjsko delo.

Sicer pa je kar 46 let delal v jeseniški železarni, večji del celo v njenem najzahtevnejšem in najnevarnejšem delu – v valjarni. Kot plezalec in igralec je nastopal v Ravnikovem filmu V kraljestvu Zlatoroga in v Badjurovih Triglavskih strminah. Ob 70-letnici – leta 1963 – ga je predsednik Jugoslavije Josip Broz – Tito odlikoval z redom dela z rdečo zastavo. Tedaj je zaslovel s svojevrstnim voščilom Titu ob rojstnem dnevu: “Dragi maršal! Dolgo nam živi in ostani nam zdrav kot planinski kozel.”

Slovenski pesnik in dramatik Oton Župančič je Joži Čopu v spominsko knigo zapisal naslednjo pesem:

Nekje na vrheh,
v bližini zadnjih gnezd
in prvih zvezd
nekdo
s pobožno roko
sega po nedotaknjenih stvareh:
in ker se mu nameri pod dlan,
spremeni se v žlahten kamen,
v čudežen plamen,
bajen cvet,
lek vseh ran;
pod dotikom njegovih rok
Triglav se spomni, da je bog,
in divjemu kozlu pozlati se rog…
Z njim nam drugim sije sled
in kaže pot
od tod
iz naših zmot in zmed
v bližino zadnjih gnezd
in prvih zvezd,
tja, Joža,
kjer tvoja raskava dlan
mehko in nežno našo zemljo boža.