Na predvečer godu naj bi v škofa oblečeni Miklavž od hiše do hiše prinašal otrokom darila. Na poti ga spremljajo angeli, simboli dobrega, in hudobni duhovi kot so hudiči, parkeljni in zlodeji. Sveti Miklavž ali sveti Nikolaj, ki goduje 6. decembra, v katoliški Evropi simbolizira darežljivost.
V cerkvenih krogih je bil sv. Nikolaj-Miklavž od 11. stoletja čaščen kot velik priprošnjik in čudodelnik. Že tedaj je bil predstavljen kot svetnik, ki prihaja ponoči v preproste kmečke izbe in razkošne mestne hiše, nato pa izgine v temni noči. Bil je resnična osebnost, živel je v 3. in 4. stoletju našega štetja v Patari. Rodil se je bogatim staršem, ki sta kmalu umrla za kugo. Nikolaj – njegovo ime v grščini pomeni zmaga ljudstva – je premoženje razdelil med reveže, sam pa odšel v samostan. Kmalu zatem je postal škof v Miri v Likiji v današnji Turčiji.
Sv. Miklavž je zaradi svoje dobrote med ljudmi zelo priljubljen, zato ni čudno, da so si ga za zavetnika izbrali mnogi, tako mornarji, trgovci, študenti, mlinarji, peki, mesarji, pisarji, tkalci, odvetniki, lekarnarji, voskarji, delavci v kamnolomu, krojači, pa tudi berači, mlada dekleta, ki si želijo moža, neveste, ki se priporočajo za srečno poroko, in žene, ki si želijo otrok.