NAJDRAŽJI ZAKLAD, 1. 1. 2021

Pod Menino planino je podzemeljska jama, ki se vsakih 100 let odpre samo enkrat, in še to le na kresni večer. Odpre se samo tistemu, ki se je rodil na kresni večer. Vhod v jamo zapira velika skala. Kdor hoče not mora z vrbovo vejico udariti po skali.

V jami je skrit srebrn in zlat zaklad. Toliko ga je, da je svetlo kot ob sončnem dnevu.

Blizu Gornjega grada je nekoč živela revna bajtarica, ki ni imela nič drugega kot dete. In ker se je rodila na kresni večer se je odločila nekega dne srečo iskat. V naročje je vzela dete in odšla proti jami. Odlomila je vrbovo vejico in z njo udarila po skali. In glej: jama se je odprla, bajtarica je onemela in skoraj oslepela od bleščave zlata in srebra. Stopila je v jamo, dete pa odložila na skalo ter pričela v predpasnik grabiti zlato in srebro, ki ga je bilo tam več kot kamenja na cesti. Ko je imela že poln predpasnik, je slišala skrivnosten glas: »Zdaj pa brž od tod, ker se bo jama zdaj, zdaj zaprla, zaprla za sto let!«

Srečna žena je pohitela iz jame – in že se je velika skala premaknila in zaprla vhod v jamo.

Šele zunaj se je spomnila, da je v jami pozabila otroka. Zajokala je in pričela z vrbovo vejico tolči po skali – a vse zaman; skala se ni premaknila.

Jokala je in jokala pred zaprto jamo vse dokler se je ni usmilila vila iz Menine planine, ki je prišla k njej in rekla:

»Ob letu osorej pridi spet na to mesto! Jama se odpre le vsakih 100 let enkrat, a tebi se bo odprla, če jo boš zalivala s solzami. V jami boš našla svojega otroka, a le tedaj, če boš vrnila vse zlato in srebro, ki si ga to noč nagrabila v predpasnik.«

Vila je izginila. Bajtarica je odšla domov in noč in dan jokala za svojim otrokom. Toliko solz je potočila, da bi z njimi vso pečino lahko umila.

Čez leto je na kresni večer spet prišla k pečini. Zajokala je tako presunljivo, da se je je še kamen usmilil. Skala se je odmaknila, mati je planila v jamo, stresla iz predpasnika vse zlato in srebro, ki ga je nabrala, domov pa odnesla speče dete.

Radostno je pohitela v svojo bajto, saj je na svojih rokah nosila najdražji zaklad.

(vir: Zupanc Lojze: Deklica in kač in druge pripovedke, MK 1977, str. 97)

– Kaj bom ko bom velik (poklic, ob rojstvu nam vile prerokujejo našo usodo, pravljica o ajdovski deklici, igrica poveži sličice v pravilno zaporedje zgodbe ali sestavi svojo zgodbo)

– Pravljica o vilah na Menini planini (vir: Cerar Drašler Irena: Pravljične poti Slovenije, Sidarta, 2004)

– Vile (kdo so to, kje živijo, kaj počnejo, kakšne so, poznate kakšno – npr. iz Kekca vila Škrlatica, imajo imena, …)

Slovenski planinski muzej

– Voden ogled muzeja prilagojen starostni skupini (igra Poišči zaklad)

– Gorska pravljica

PLANINKO JAZ SEM VESELJAK

JE POSKOČEN MOJ KORAK

PO PLANINAH SE POTEPAM

ZA LEPIMI KOTIČKI STIKAM.

DOBRA VOLJA JE Z MENOJ

LJUBEZEN NOSIM V SRCU JAZ S SEBOJ.

KO Z VIŠAV V DOLINO SE ZAZREM,

SRCE ZAVRISKA NA VES GLAS: »JUHEJ!« (KOT VZKLIK)

VERSE A:

MOJSTRANA JE MAJHEN KRAJ,

OD KODER VODIJO POTI V TRIGLAVSKI RAJ

PLANINSTVA HRAM TU STOJI,

OD DAVNIH DO DANAŠNJIH DNI.

ČUVA NAM SPOMINOV STO

NA TO KAKO NEKDAJ V PLANINAH JE BILO.

PRIJAZNO VAS POVABIM: »LE NAPREJ!«

V SLOVENSKI PLANINSKI MUZEJ.

REFRAIN:

VERSE B:

SONČNI ŽARKI, GORSKI ZRAK,

DUŠA SE SPOČIJE, OKREPI SRCE

KO NA VRH SE POVZPNEM,

V KNJIŽICO SI ŽIG PRIPNEM.

KO V DOLINO SE SPUSTIM,

V BRZICAH SE POTOKA VEDNO OSVEŽIM.

RAD VEDNO VRNEM SE NAZAJ

V MUZEJ, KJER JE MOJ DOM, ZAME RAJ.

REFRAIN:

PLANINKO JAZ SEM VESELJAK

JE POSKOČEN MOJ KORAK

PO PLANINAH SE POTEPAM

ZA LEPIMI KOTIČKI STIKAM.

DOBRA VOLJA JE Z MENOJ

LJUBEZEN NOSIM V SRCU JAZ S SEBOJ.

KO Z VIŠAV V DOLINO SE ZAZREM,

ZAVRISKAM NA VES GLAS: »JUHEJ!«

Slikarska delavnica predstavljena v oddaji: votlina, ki se odpira in zapira