Živel je v Lučah mlad ribič, ki je bil velik siromak. Imel je le raztrgano bajto, ostarelo mater in sačelj s katerim je v reki Savinji lovil ribe. Nekega dne je v sačelj ujel ribo, ki je spregovorila:

»Oj, ribič, če me izpustiš, te bogato nagradim. Dala ti bom konja jahanca in oster meč. Pojezdil boš pod Raduho kjer stoji zaklet grad. V njem živi hči bogatega graščaka, ki bi se rada omožila s tabo. Vzemi jo, pa boš graščak. A prej boš moral posekati črnega psa, ki nikogar ne pusti v grad!«

Ribič se zasmeji: »Kdo pa si ti, ki mi obljubljaš srečo?«

Riba: »Sem ribja kraljica! Svoj grad imam v Savinji, vse ribe so moja služinčad. Vse me ubogajo. Še ti me ubogaj in ne bo ti žal!«

Ribič je zaradovedil: »Pa kje imaš konja jahanca in meč?«

Ribja kraljica:«Ozri se in poglej, če ni res kar sem rekla!«

Ribič se je ozrl in videl na jasi prelepega, osedlanega črnega konja: Za sedlom mu je visel dolg meč. Brž je izpustil ribo, zajahal konja in odjezdil domov.

Ribič: »Mati, danes nisem nič ujel ampak sem dobil konja in oster meč. Na vznožje Raduhe pojezdim, v zakleti grad z njim. Po vas se vrnem, ko bom graščak!«

Mati je zajokala, ker se je zbala za sina. On pa je zajahal konja in se pognal po beli cesti proti Solčavi, kjer je na rebri Raduhe stal mogočen grad. A še preden je zajezdil skozi grajska vrata, je proti njemu planil črn pes. Zatulil je ko stekel volk in ugriznil konja jahanca v nogo, da se je še tisti hip zgrudil na zemljo.

Mladi ribič je skočil iz sedla, potegnil iz nožnice meč in posekal psa, da je od njega ostala le črna kri.

V gradu ga je že pričakovala deklica, lepa ko sama vila z Raduhe planine, in rekla:

»Črni pes je bil moj brat. Nekoč je na Raduhi planini ujel žalik ženo in jo pretepel, ker mu ni hotela povedati kako dolgo bo živel. Preklela ga je in začarala v psa, ki je vsakega obiskovalca gradu oklal in nagnal na vrh Raduhe k žalik ženi. Trije bratje so mu ušli, a jih je žalik žena okamenila. Ti pa si pogumen in si me rešil. Vzemi me za ženo. Postal boš graščak in tudi grad bo tvoj!«

Ribič jo je vzel za ženo in postal graščak. A že naslednji dan se je odpravil k žalik ženi vrh Raduhe, da bi rešil okamenele brate. Opasal si je meč in odšel. Ko je prišel na vrh pred zijavko v kateri se je skrivala žalik žena, je zaklical:

»Žalik žena, pridi iz zijalke in oživi okamenele brate, ali pa te bom posekal kot sem črnega psa!«

Žalik žena se je ustrašila, prišla iz zijalke, utrgala na skali čudežno zelišče in z njim ošvrknila tri okamenele brate, da so takoj oživeli.

Bratje so takoj odšli domov, ribič pa je žalik ženi iz rok potegnil čudežno zelišče in jo hitro z njim ošvrkal ter zaklical: »U kamen si uklela brate tri, zdaj naj še tebi glava okameni!«

Še isti trenutek je žalik žena okamenela pred zijavko. Ribič je odjezdil v Luče po svojo osirotelo mater in jo odpeljal v grad. Po njegovi smrti je grad pod Raduho razpadel in za njim ni ostalo niti sledi.

Je pa pod vrhom Raduhe planine, med Lučami in Solčavo, še danes vidna skala, ki ji domačini pravijo mrtvaška glava. Domačini pravijo, da je to okamenela glava žalik žene, ki bo tam stala vse dokler ne bo pastir z rdečimi lasmi na pečinah Raduhe našel čudežnega zelišča, ošvrkal z njim skalino ter oživel začarano žalik ženo. Žalik žena mu bo v zahvalo dala toliko ovac, da jih toliko še nikoli niso imeli Solčavani ne Lučani.

Mnogi pastirji so čudežno zelišče že iskali, a nihče ga še ni našel.

(Vir: Zupanc Lojze: Deklica in kač in druge pripovedke, MK 1977, str. 101)