Božično drevesce simbolizira večno drevo življenja. Drevo, ki so ga naši predniki prinesli v hišo, je bilo zimzeleno, brez okrasja in luči. Sprva so smrečice postavili na plotove, zemljiške meje, ob vhode v vasi, ali na vrtove, kasneje pa so jih postavili ali obesili v bohkov kot. Drevo so obesili s stropa, ponekod je bilo obrnjeno prav, ponekod na glavo. Kasneje so ga začeli krasiti z rdečimi jabolki, pozlačenimi ali posrebrenimi orehi in lešniki, sladkorčki, doma pečenim pecivom v obliki zvezd, angelov, ptic, pa tudi s pisanimi papirnatimi trakovi. V podobni obliki so so bila božična drevesca znana po vsej Evropi, dokler jih ni v osemnajstem stoletju izrinila nemška protestantska različica stoječih dreves, okrašenih s svečicami. Povojna oblast je skupaj z božičem prepovedala tudi božična drevesca in uvedla novoletne jelke, ki se jih je smelo (vsaj javno!) postavljati šele na dan po božiču. V svobodi pa smo se nalezli tuje navade, ki veleva okrašena drevesca postaviti po javnih mestih že čim prej po svetem Martinu.
Vir: www.razglej.se
